Pred dvema dnevoma smo se vrnili domov, potem ko smo doživeli eno najlepših izkušenj našega življenja. Trije trenutki solz, ki bi lahko povzeli vse izkušnje, ki sem jih s petdesetimi drugimi španskimi dekleti bila deležna kot prostovoljka v Sloveniji. Trije nepozabni in neponovljivi trenutki.

Prvi je bil nedvomno najbolj impresiven. Jok, ki ga je povzročila žalost, pomešana z navdušenjem, ko smo v domu za ostarele sv. Jožefa v Celju zagledali sedem starčkov, ki so nas čakali v posteljah na dvorišču. Na začetku je bilo težko, vendar smo potem skupaj plesali in peli na ves glas, in smo tako poskušali polepšati dan tem ljudem, ki so za trenutek postali VIP gledalci naših predstav.

Za drugi trenutek sem prepričana, da ga bomo za vedno imeli v srcu. Po dnevu, preživetem s slovenskimi invalidi, smo se vračale domov s solzami v očeh. Bila je ena izmed tistih izkušenj, ki te pretresejo v notranjosti. Kako nas lahko tako nedolžni in nemočni ljudje tako napolnijo? To smo se spraševale, ko smo se vračale domov, in smo odkrile odgovor: ti ljudje so bili eno samo veselje in so nam to veselje tudi prinašali. To je bilo táko notranje veselje, ki se je razširilo na vsakogar, ki je z njimi preživel več kot pet minut. Me smo imele to neizmerno srečo, da smo lahko z njimi doživljale to veselje dva dolga dneva.

Tretji pa menim, da je bil trenutek »z veliko začetnico«. Ta težek trenutek slovesa na koncu vsakega potovanja. Kar jokale smo. Morda mislite, da od žalosti, ker smo se morale vrniti v Španijo in zapustiti to čudovito državo, ki je bila naš dom skoraj dva tedna; toda zagotavljam vam, da ni bilo tako. Razlog za jok je bilo zadovoljstvo, ki ga je v nas pustila ta izkušnja, zaradi katere smo lahko spoznali vznemirljivo državo, ki jo le malo ljudi pozna. Mlada in zelo zelena država, kjer vas prijazni ljudje sprejmejo z odprtimi rokami. Država, kjer vam bodo vedno ponudili kozarec bezgovega soka …

Marta C.